Že nekaj let je minilo, odkar sem začel svojo poklicno pot kot osebni trener; če smo natančni, marca bo 13 let. Ko sem začenjal, si niti pod razno nisem mislil, da bom to delo opravljal profesionalno in tako dolgo (kaj sploh “dolgo” pomeni? :P). Ampak glej ga zlomka, tukaj sem.

Splošno gledano, lahko rečem, da sem zadovoljen, da opravljam ta poklic in v tem trenutku ne bi menjal. Delam to, kar rad počnem in to v odličnem kolektivu. Res je, da so tudi težki dnevi, vendar jih je v primerjavi z dobrimi precej manj.

Moja pot v svet fitnesa seveda izvira iz ljubezni do športa, oz. bolje rečeno, iz poškodb zaradi športa. Sprva je šlo za to, da si okrepim ligamente in telo nasploh, saj nikoli nisem slovel po kakšni posebni “trdnosti”. A fitnes mi je hitro postal všeč. Na srečo sem na tej poti spoznal svojega mentorja, ki mi je pomagal izogniti se začetnim napakam in me usmerjal h kakovostnim informacijam.

Danes je to postal pravi problem, saj imamo poplavo informacij, ki jih ponujajo številni z znanjem “za en drek”. Po drugi strani pa ljudje postopoma izgubljamo zmožnost fokusa, kar vodi k površnim in nekvalitetnim rezultatom pri opravljanju dela, kot tudi v širše gledano.

Fitnes je v meni vzbujal vedno večji interes, kar je prineslo tudi motivacijo in željo po učenju (bežne misli za prihodnosti). To pa je bilo čisto nasprotje mojim akademskim prizadevanjem. Pod mentorstvom sem pridobival informacije iz “pravih” virov in jih z veseljem vsrkal. Ideja preživljanja časa v fitnesu mi je postajala vedno bolj privlačna, kar je nakazovalo na to, da bi morda nekoč lahko to postal moj poklic.

Moj mentor, osebni trener, mi je ponudil priložnost, da mu pomagam pri njegovem delu. To priložnost sem sprejel z veseljem in strahom. Trenirati sebe je ena stvar, čisto nekaj drugega pa trenirati druge. Te misli niso bile napačne; mnogi mladi “trenerji”, ki vstopajo v ta poklic, se tega ne zavedajo. Začel sem postopoma in na začetku skrbel le za nadzor in pravilno izvedbo vaj. Čeprav je bilo moje znanje v teoriji še vedno pomanjkljivo, sem imel dober občutek za to, kako mora izvedba izgledati, kar v tem primeru pomeni, da je vaja učinkovita in tudi varna. Prav tako mislim, da sem imel (imam) nek talent naučiti druge, kako “pravilno” izvesti vajo, kar pa je eden od temeljev trenerskega dela.

Delovna izkušnja je bila v začetku pozitivna in dobra popotnica za naprej. Trenerstvo mi je postajalo vedno bolj všeč; rad sem se učil in zbiral informacije iz tega področja ter jih vpeljeval v svoje delo – kar je (bil) najlepši del vsega. Po dveh letih je “študentsko delo” postalo resno delo a.k.a. “full-time job”.

Moj mentor je takrat skupaj s svojim partnerjem uvedel precejšnjo novost za slovenski prostor – zaprt tip fitnesa oziroma zaprt tip treninga. Ta koncept je omogočal treninge izključno pod nadzorom strokovnega trenerja, kar je zagotavljalo bolj kakovostno storitev in tudi hkrati pomenilo, da je bilo v prostoru manj ljudi, kar je ustvarjalo občutek ekskluzivnosti.

Zahteve so bile seveda večje in stranke so pričakovale to ekskluzivnost. Zame je to predstavljalo izziv in nek pritisk, da svoje delo opravljam dobro. Hkrati pa me je navdajalo s ponosom, da sem del tega koncepta. Čeprav je to postal full-time job, sem še vedno hodil na faks, saj sem ga želel dokončati, čeprav sem vedel, da s tega področja ne želim ničesar početi v prihodnosti.

Sicer sem še bil mlad in v mladosti lahko marsikaj toleriraš, ampak takšen tempo dela je zame postal enkrat preveč. Delal sem vsak dan od 6:00, v nekem obdobju že od 5:00, ter končal pozno zvečer. Poleg tega sem treniral kot norc, saj sem si postavil visoke cilje. A sčasoma so se stvari zapletle. Postajal sem vse bolj površinski, nekoncentriran in naveličan, odnosi med sodelavci so postajali napeti, kar je vodilo v krhke vezi. Naredil sem tudi nekaj neumnih potez, bolje rečeno, nisem se soočil s situacijo in sem vztrajal pri istem konceptu, kar me je potisnilo v vedno globlje brezno.
Enkrat sem preprosto imel vsega dovolj in se odločil, da končam. V te vode se več nisem želel vrniti. Še vedno sem treniral, saj mi je to preprosto bilo všeč in tudi danes se bistveno ni nič spremenilo, razen nekoliko drugačnih ciljev.
Nekega dne me je poklicala Marjetka, s katero sva bila sodelavca v prejšnjem fitnesu. Začela je samostojno pot in me povabila, da pridem na obisk in si ogledam njen projekt a.k.a. fitnes.
No, sedaj tukaj delam (kot samostojni trener) že deset let.
V teh letih se je nabralo veliko izkušenj, spominov in pomembnih lekcij, o katerih bom govoril v drugem delu.