Vaša košarica je trenutno prazna!
BIOKOVO – POTOPIS JESENSKEGA PLANINARJENJA
Kdo bi si mislil, da bom kdaj preživel jesen na morju in se podal v hrvaške planine. A, kot pravijo, vse je enkrat prvič! Destinacija? Makarska in hribovje Biokovo, ki se vzpenja nadnjo
1. dan: Makarska – Osejava – Nugal – Tučepi – Makarska
Dolžina poti: 20 km
Višinska razlika po poti: cca. 250 m
Dan se je začel zelo zgodaj – ob treh zjutraj! Bil sem v dilemi glede prometa proti Hrvaški, saj je vremenska napoved obetala lepo vreme, vendar so bile ceste na srečo prazne. Pot je minila hitro in brez zastojev. Ko sva s Špelo prispela in razpakirala, sva se odločila za sproščujoč “sprehod”. Peš sva se iz Makarske odpravila do plaže Nugal skozi gozd Osejava ter nato naprej do naselja Tučepi. Pot vodi ob obali in je čudovita za jesenski sprehod, medtem ko si hoje po tej poti v poletni vročini niti ne želim predstavljati – še posebej ne v natikačih, čeprav verjamem, da se nekateri na to pot podajo ravno v tej kombinaciji.
Nazaj sva se vračala po nekoliko krajši poti, ki vodi nad obalo. Po “sprehodu” je sledil še skok v morje, kar je bilo pravo doživetje za konec oktobra. Morje je bilo že hladno, a če sva že tukaj, zakaj pa ne?
2. dan: Makar – Vošac – Sv. Jure – Makar
Dolžina poti: 22 km Višinska razlika: 1.900 m
Načrt za ta dan je bil precej ambiciozen.
Izhodišče najine poti je bilo naselje Makar, ki leži nad Makarsko. Do tja sva se zapeljala z avtom – vožnja je trajala približno pet minut. Nekaj časa sem razmišljal, da bi začela, kar pri najinem prenočišču, a še dobro, da nisva. Prvi cilj je bil vrh Vošac (1422 m), ki leži na južni strani Biokova. Na vrhu stoji planinski dom, ki ga je zanimivo gledati že iz“podna”. Pot na vrh je precej strma in razgibana, a z dobro kondicijo jo je mogoče hitro in lepo premagati. Po nekaj prehojene poti se odpre čudovita kulisa na neskončno širjavo morja in bližnje otoke, kot sta Hvar in Brač. S premagovanjem višinske razlike pa postaja razgled vse bolj veličasten. Iz samega vrha lahko namreč na eni strani uzreš prostrano morje, na drugi pa se dvigujejo vrhovi Biokova, kar ustvari dih jemajoč kontrast narave.
Z Vošca sva se nato podala na najvišji vrh Biokova – Sv. Jure (1762 m). Razdalja do tja in (pričakovana) višinska razlika, ki jo je potrebno premagati do Sv. Jureta, se na prvi pogled ne zdi velika, a pot se vleče in vleče. Zajema kar nekaj krajših vzponov in spustov tako, da po dobrih 5 km ostajaš praktično na enaki nadmorski višini. Med potjo sicer ni veliko višinske
razlike, a zaradi kamnitega, manj razgibanega terena, postane pot kar naporna. Komaj sva že čakala, da prideva do vrha. A ko sva prispela na cilj, je bil ves napor hitro pozabljen. Čeprav je bil že november, so bile temperature visoke, zato je tudi za ta letni čas nujno imeti s seboj dovolj tekočine. Tega podviga si poleti ne morem niti predstavljati in ga tudi nikomur ne priporočam. Z vrha naju je čakala še ista, oba sva komaj čakala, da bo enkrat konec. Še dobro, da nisva uresničila ideje in začela kar iz najinega prenočišča. S precej utrujenimi nogami je bil kavč pravi balzam.
*Na Sv. Jure se je možno pripeljati tudi z avtomobilom ali kolesom, saj vse do samega vrha vodi cesta, ki je najvišje speljana asfaltirana cesta na Hrvaškem.
3. dan: Makarska – Baška Voda – Brela – Napoleonova učna pot – Baška Voda – Makarska
Dolžina poti: 33 km
Višinska razlika na poti: 520 m
Glede na turo prejšnjega dne za ta dan nisva načrtovala ničesar velikega, zgolj “razhod”. Ampak ja, na koncu se je seveda odvilo drugače. Čeprav najin cilj ni nabiranje kilometrov, višincev ali kurjenje kalorij, se ti “kvazi” sprehodi vedno sprevržejo v “maratone”. Iz Makarske sva se ob obali odpravila do Baške Vode, kar je bil prvotno končni cilj. Do Baške Vode sva prišla precej hitro, zato sva pot podaljšala še do Brele. Nazaj si nisva želela vračati po isti poti, zato sva iskala alternativo. Na zemljevidu sva opazila, da je precej blizu Napoleonova učna pot, s katero pa lahko zaokroživa pot nazaj proti Makarski.
Napoleonova pot, ki poteka nad Makarsko riviero, je bila zgrajena v 19. stoletju za izboljšanje prometnih povezav v Dalmaciji. Pot poteka med številnimi nasadi oljk, na eni strani se razprostira Biokovo, na drugi pa morje – dih jemajoča kulisa. Sama pot pa je svojevrsten podvig takratnega znanja. Vedno se vprašam, kako so ljudje nekoč, brez vse te današnje tehnike, lahko ustvarili kaj takega.
Pot sama po sebi ni dolga niti zahtevna, a če si pred tem že prehodil skoraj 15 km in te še skoraj toliko čaka nazaj, je zgodba malo drugačna. Kakorkoli, zmogla sva! Kavč je bil ponovno najin rešitelj, skok v morje pa se je prav prilegel.
4. dan: Bast – Sv. Ilija – Bast
Dolžina: 12 km
Višinska razlika: 1.460 m
Dolge so noči, če imaš zavese zagrnjene.
Budilka je zvonila ob 5:45, kar je ponavadi že precej pozno za hribe, predvsem poleti. A za ta letni čas in oddaljenost do izhodišča je bilo povsem sprejemljivo. Cilj je bil vrh Sv. Ilija
(1642 m), ki velja za enega težjih vzponov na Biokovu. Najino izhodišče je bilo naselje Bast, ki leži nad Baško Vodo. Pot se začne precej strmo in ozko in tako poteka skoraj do vrha, oziroma do lovske koče Osičine. Fizično je pot res zahtevna, a meni osebno zelo ustreza, skoraj kot da bi bila narejena prav zame. Špela mi je pač morala slediti, čeprav tudi njej gre zelo dobro, predvsem hitro. Sama pot je izjemno razgibana in ponuja vse, od gozdne poti, do že zaraščene poti, melišča in hoje po skalah.
Med potjo se vidi tudi žalosten prizor letošnjega požara, ki je uničil precejšen del gozdu in ostalega rastja. Zadnji del poti poteka po bolj položnem grebenu, z idiličnimi razgledi na Jadransko morje in dalmatinske otoke. V daljavi pa se lepo vidi tudi vrh Sv. Jureta.
Na vrhu sva si vzela kratek počitek in se na to hitro odpravila proti domu. Tokratna tura je bila precej krajša, a po prejšnjih dneh je to bila ravno pravšnja.
5. dan: Sprostitev in igranje turista
Zadnji dan sva se prepustila lenarjenju. Zjutraj sva uživala v sončnem vzhodu, nato sva si privoščila kavo in zajtrk. Preostanek dneva je bil rezerviran za sproščeno preživljanje časa na plaži.
6. dan: Kotišina
Prišel je čas za odhod domov in s tem tudi dolga vožnja. Za to sva še pred odhodom skočila na krajši “sprehod” do Kotišine. Kotišina je naselje ob vznožju klifov Biokovega in daje lep razgled proti morju. Tukaj je sicer tudi znamenit botanični vrt kot tudi grad, ki je “vklesan” v klif. Ker pa sva bila že s časom precej na tanko si tega nisva morala ogledat. Ajej…
En razlog več, da se še vrneva nazaj.
Slovenian 
English