Vaša košarica je trenutno prazna!
DOPUST V TATRAH – OSEBNI DNEVNIK
Poletje je tukaj in s tem čas počitnic. Tudi v trenerskem poslu to pomeni precej manjši obseg dela, kar pa je priložnost, da si tudi trenerji naberemo novih moči.
Letošnji dopust je bil preživet v Visokih Tatrah, eni bolj očarljivih gorskih destinacij v Srednji Evropi. Tatre nam niso tako poznane kot nekatere druge, nam bližje gorske verige. Zaradi česar se je tudi porodila ideja, da z vami delim svoje vtise, izkušnje in vas morda navdušim nad čarobnostjo Tater.
Tatre
Tatre so gorovje v Zahodnih Karpatih, ki tvori naravno mejo med Slovaško in Poljsko. So najvišje gore v Karpatih. Zaradi same splošne narave in tudi lahke dostopnosti so zelo priljubljene med turisti, pohodniki in hribolazci.
Izhodiščna točka je bilo priljubljeno letovišče Štrbské Pleso (Slovaška), kjer nisem bil prvič, saj sem pred leti tekmoval v seriji tekem Red Bull 400. Od kod, pa se je porajala tudi ideja, da tukaj še kdaj preživim kakšen “sproščen” dan ali dva.
Štrbské Pleso je izhodišče za številne poti in vrhove, sama vožnja z avtomobilom pa je s tem prihranjena, kar je pravi privilegij. Leži ob jezeru, na nadmorski višini 1351 m in je obdano z gozdom, zaradi česar je ozračje nekaj stopinj hladneje kot v dolini, kar pa je še posebej dobrodošlo v toplih poletnih mesecih. V času prvega pravega vročinskega vala je bilo tukaj živeti in predvsem spati pravi luksuz.
1.dan
Pot: Štrbské pleso – Rysy Razdalja: 19,50 km Višinska razlika: 1250 m
Prvi dan je bil namenjen obisku najvišjega poljskega vrha, Rysy (2499 m).
Ker sva bila nastanjena v Štrbské Pleso, bi se nekako spodobilo obiskati najvišji vrh Slovaške, Gerlachovský štít (2655 m), a je ta dostopen le z gorskim vodnikom, za najem katerega pa se nisva odločila. Zanimivo je, da je poleg Gerlachovskýga štíta, še kar nekaj drugih vrhov, na katere je samostojen dostop prepovedan brez pooblaščenega vodnika. Poleg tega pa poti na kar nekaj vrhov niso markirane, kaj šele zavarovane, kot je to značilno za naše vrhove. Vsaj na začetku me je vse skupaj malo presenečalo, a z dnevi sem začel razumevati zakaj.
Pot sva začela iz apartmaja, kar je seveda svojevrsten luksuz, še posebej, ko se po dolgem vzponu, (prijetno) utrujen vračaš na izhodišče. Začetki vseh poti so precej položni in običajno dolgi kar nekaj kilometrov, preden se začnejo vzpenjati. Sicer je za ogrevanje to dobrodošlo, ampak ko se vračaš po naporni oddelani poti, lahko postane kar malo zoprno. Pot naju je vodila skozi Mengusovsko dolino do jezera Žabie pleso in nenazadnje na sam vrh. Iz tehničnega vidika pot ni bila preveč zahtevna, bolj kot ne, je ves čas vodila po kamenju, ki je izoblikovano v “tlakovano pot”. Kljub temu je bil vzpon zaradi dolžine in tudi premagane višine za marsikoga fizično naporen, kar je veljalo vsekakor za vsaj 1⁄2 pohodnikov, ki sva jih srečala. O njihovi obutvi bolje, da niti ne začnem. Rečem lahko le, da toliko ljudi v natikačih v visokogorju še nisem srečal… Po svoje me čudi, da je le tako malo nesreč.
Do vrha sva rabila približno tri ure. Bila bi veliko hitreje, če ne bi rabila čakati polne trume ljudi, ki so se podajali na vrh. Toliko ljudi med potjo (in tudi na samem vrhu) še nikoli nisem srečal. Svojevrsten šok. Če k temu dodamo še nepripravljenost in nespretnost mnogih, je razumljivo, da se vse skupaj še zavleče. No, malce sva si bila kriva tudi sama, saj sva startala precej pozno in sva padla v “rush-hour”. Ali v redu – prečudoviti razgledi z vrha so pahnili vse v pozabo.
2.dan
Pot: Štrbské pleso – Popradské pleso – Ostrva – Batizovské pleso Razdalja: 22 km
Višinska razlika: 1250 m
Tokrat napake prvega dneva nisva ponovila, na pot sva se podala zgodaj. Cilj je bil nekoliko nižji vrh oz. sedlo Ostrva (1984 m), ki leži nad Popradskim plesom, tako, da sva planirala, da bova opravila zgolj cca. 700 m višinske razlike.
Ponovno nekaj kilometrov enostavne, položne poti do Popradskega plesa in nato zanimiv, “zig-zag vzpon” (ki sva ga iz daljave opazovala dan poprej) na Ostrvo oz. na sedlo s prečudovitim razgledom na jezero in Mengusovsko dolino. Dejanski vrh, torej Ostrva, ni bil jasno označen in tako sva misleč, da je vrh levo nad sedlom, sledila kamniti markirani poti. Nakar sva po nekaj kilometrih ugotovila, da sva pravzaprav že precej mimo in da je bil dejanski vrh desno, le nekaj 100 m naprej od sedla. Ker sva naredila že lepo kos poti, sva se odločila za spremembo načrta in sva nadaljevala proti jezeru Batizovské pleso. Aja, Slovaki uporabljajo besedo pleso za gorska jezera. In če lahko v Visokih Tatrah najdeš kaj, so to definitivno jezera.
No, po kakšni uri hoje sva pa prispela do jezera in si tam vzele nekaj časa za počitek. Razgledi na okoliške verige vrhov, med drugim tudi na Gerlachovský štít, so vsekakor poplačali dodatni trud. Nazaj sva se vrnila po isti poti, a tokrat nisva ponovila prvotne napake in sva se preko sedla povzpela še na Ostrvo, od koder je bil lep razgled na Štrbské pleso. Sprva načrtovana pot se je tako z vsemi de-touri precej podaljšala, prihod nazaj v apartma pa je bil posledično veliko olajšanje.
3.dan
Pot: Štrbské pleso – Vodopád Skok – Capie pleso Razdalja: 12 km
Višinska razlika: 750 m
Za ta dan je bila popoldan napovedana slaba vremenska napoved. Za to sva se tudi odločila za krajšo pot. Tokrat pa res!
Na pot sva se odpravila s precej bolečimi nogami, ki jih seveda najbolj čutiš zjutraj, ko si še neogret, ko je telo še nekoliko togo in okorno zaradi nočnega počitka.
Začetek poti je bil ponovno položen, a tokrat nekoliko bolj “razgiban” zaradi raznolikosti terena. Kljub temu so mi ti položni deli že nekoliko začeli najedati živce, saj jim včasih ni bilo konca. Kakorkoli, noge so se počasi ogrele in so postajale manj boleče, manj utrujene. Sem pa čutil, da nimam prave energije, da me je začelo zmanjkovati oz. da sem bil “prazen”, kar pač preprosto pomeni, da sem prejšnje dni zaužil premalo hrane, s seboj pa si tudi nisem vzel veliko, saj sem imel v glavi, da pot ne bo dolga, da me bo zmanjkalo pa si tudi nisem mislil. Ali dobro, je, kar je, bo že šlo.
Po dobri uri in pol hoje sva prispela do slapa Skok (Vodopád Skok). Samo lepoto slapa je hitro zaslepil pogled na nekatere pohodnike, njihove sposobnosti kot tudi “opremo”. Jaoooo! Ob teh pogledih vedno pomislim na uboge gorske reševalce, ki morajo zaradi takih neumnosti na reševanja. Nekaj minut naprej se je pred leti tudi zgodila ena največjih gorskih nesreč v tem gorovju, kjer je strmoglavil helikopter z gorskimi reševalci, ki so prišli reševat pohodnico, ki si je poškodovala gleženj, a je na kancu vseeno sama odkorakala nazaj. Med iskanjem ponesrečenke pa se je helikopter spustil prenizko in očitno zadel v kamen ter strmoglavil. Skoraj vsi reševalci so umrli.
Do jezera sva prišla dokaj hitro, a se tudi hitro obrnila, saj se je že začelo oblačiti in ni izgledalo dobro. Nevihte v gorah pa vsekakor ne želiš doživeti. Kar se da hitro sva odvihrala nazaj. Med potjo do apartmaja sva odhitela še v trgovino po hrano. Ko sva izstopila, je že deževalo, pogled na gore pa ni bil nič kaj obetaven, zaradi česar sva bila še bolj vesela, da sva nazaj, z obilico hrane v naročju.
Nekako še sam vedno znova ugotavljam kako pomembno vlogo igra hrana (pred, med in po sami aktivnosti). Tako kot avtomobil ne bo deloval brez goriva, tudi človek ne bo optimalno deloval brez hrane, ki mu služi kot gorivo in je še posebej pomembna ob fizično napornih dejavnostih, kot je hribolazenje, ki od posameznika zahteva veliko energije.
Marsikdo gre na pot brez, da bi pred tem kaj pojedel. S takšnim nepremišljenim početjem pa si le otežujemo samo življenje oz. pot in se mučimo bolj, kot bi bilo potrebno. Namesto, da bi uživali na poti, v naravi in ob razgledih, se počutimo onemoglo in se ubadamo s tem, kako bomo vse skupaj pravzaprav preživeli. Potem pa je tukaj še sama izbira hrana. Klobase in jajca, ki so velikokrat videne med pohodniki, ne bodo spadale pod ravno dobro izbiro. Ne zanikam individualnih preferenc in že utrjenih navad, ampak telo v takšnih trenutkih potrebuje nekaj drugega.
4.dan
Pot: Štrbské pleso – Kriváň (2,495 m) Razdalja: 20 km + 5 km obhoda Višinska razlika: 1150 m + 250 m
Spočita in pripravljena na nove izzive sva zakorakala v novi dan, z načrtom, da osvojiva še en Slovaški dvatisočak. Vremenska napoved tudi tokrat ni bila najboljša, zaradi česar sva načrtovala zgoden odhod iz apartmaja. Plan sva rahlo spremenila in se odločila, da obiščeva Kriváň, ki naj bi veljal za enega najlepših vrhov Slovaške.
Pot se je ponovno začela precej položno, kaj pa drugega. Nekje med potjo in mojo nepozornostjo mi je uspelo spregledat tablo, ki označuje pot na Kriváň. Tako sva po nekaj kilometrih in že kar lepem spustu, ugotovila, da sva na napačni poti. Ta je vodila skozi odseke z visoko travo, polno rose. Moja stopala so plavala v čevljih.
No kakor koli, long story short, morala sva se obrniti in se “prebit” nazaj do odcepa za Kriváň. Izgubila sva dobro uro. Pot od tod naprej se je začela dokaj strmo vzpenjati, kar je čisto po mojem okusu. Po dobri uri in pol in skoraj 1000 m višinske razlike sva bila na vrhu. Vrh je bil seveda obljuden, a sva se že navadila. Razgledov je bilo bolj malo, saj je bila na vrhu gosta megla. Poleg tega pa je kar pošteno pihalo, tako, da nisva ostala dolgo in sva se kaj hitro odpravila nazaj proti apartmaju. Pot se je pošteno zavlekla, in ker je to bil ravno čas Toura, bi lahko temu rekli kar “kraljevska etapa”.
5. dan
Pot: Štrbské pleso – Bystrá lávka – Predné Solisko Razdalja: 14,80 km
Višinska razlika: 1350 m
Ostal je še zadnji dan pred odhodom. Ko je lepo, vse prehitro mine. Planirana je bila krožna tura na Bystro lávko in potem dol proti smučišču nad Štrbskim plesom. Nekako sem se je veselil, tudi poti navzdol, saj je ta direktna in ne bo potrebno premagovati položnega dela.
Pot nama je bila že dobro poznana iz tretjega dne, ponovno je vodila do slapa Skok in naprej do jezera Capie pleso. Od tod naprej pa sva se podala na neznano pot, ki se je začela precej strmo vzpenjati, kar mi je seveda zelo ustrezalo. Na vrhu sva bila res ekspresno hitro, mislim, da sva celo prepolovila predviden čas. Sama pot naj bi veljala za tehnično zahtevnejšo. Pri vrhu je bila res nekoliko bolj strma, ampak če to primerjam s slovenskim visokogorjem, ni bila nič posebnega. Na poti navzgor sva srečala bobra in nekaj pohodnikov, ki so šli navzdol. Besed res ne bi izgubljal, ker se bom le ponavljal. Verjetno si pa lahko mislite, kako spretni in “dobro” opremljeni so bili.
Po premagani poti sva bila ponovno nagrajena s prečudovitim razgledom na jezera in okoliške vrhove. Sledila je še pot navzdol, ki je zelo spominjala na tisto, ki naju je dan poprej popeljala na Kriváň. Kaj hitro sva prispela do vrha smučišča, ki se razprostira nad Štrbskim plesom in je tudi v poletnih mesecih dostopno s sedežnico ter je posledično nabito polno ljudi. Nad smučiščem je še en manjši vrh, Predné Solisko (2.093 m), ki je bil zaradi lahke dostopnosti in kratkega vzpona do vrha, prav tako zelo obljuden. Ko sem videl tisto množico ljudi, ki se je prebijala navzgor, me je kar minilo. Za povrhu pa je bilo še precej vroče, a Špela je imela željo iti navzgor in osvojiti še en dvatisočak. No, dobro, če sva že tukaj pa lahko greva še do vrha. Na poti navzgor so se trle polne trume ljudi, hujše kot v soboto zjutraj v trgovini. Čeprav sam teren ni bil niti malo nedolžen, je bila večina v natikačih in s pivom v rokah. A dobro, se po nekaj dneh navadiš, da (očitno) v Tatrah to ni nič neobičajnega. Na vrhu kaj veliko časa nisva izgubljala, saj je že pošteno pripekalo. Hitro sva odvihrala navzdol proti apartmaju. Kavč pa se je vsekakor dobro prilegel.
Kar se tiče te dogodivščine je bilo to-to. Vsekakor je prehitro minilo. Ne bi se pritoževal za kakšen dan, dva ali tri dni več.
Bi se še vrnil? Definitivno. Ostalo je še veliko neodkritega in generalno gledano je bila vse skupaj zelo pozitivna izkušnja, ki jo bi z veseljem ponovil.
Upam, da ste uživali v branju in slikah.
Do nadaljnega,
Žan.
Slovenian 
English