Vaša košarica je trenutno prazna!
Trening amaterskih športnikov
Trening amaterskih športnikov zahteva svojevrsten pristop. Na eni strani imamo športnika, ki si želi doseči dobre rezultate, na drugi pa običajnega človeka, ki hodi v službo, ima družino in se spopada z vsakodnevnimi obveznostmi. Trening in priprava zato pogosto zahtevata prilagodljivost in fleksibilnost glede na okoliščine, ki se – skoraj po pravilu – nenehno spreminjajo.
Sem pa seveda prideta še dve pomembni komponenti: čas, ki ga ima posameznik na voljo za trening in možnost regeneracije, ki je pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa in splošnega stresa. Zato je velikokrat glavni cilj sestaviti program, ki bo z minimalnim vložkom časa prinesel največ rezultatov. Prav tako pa moramo biti z vsakim posameznikom realistični glede tega, kaj se v danih razmerah sploh lahko doseže.
Že vrsto let sodelujem s športniki iz različnih športov, nekateri športi so mi zelo blizu nekateri pa veliko manj. Je pa moj pristop povsod enak. Ugotoviti potrebe športa in tudi potrebe posameznika, ki mu bodo prinesle napredek.
Specifičnost športa
Specifične zahteve športa se razvijajo predvsem z izvajanjem samega športa, medtem ko je v telovadnici glavni cilj graditi fizične sposobnosti, kot so moč, hitrost, eksplozivnost in vzdržljivost (pa še kaj…).
Zakaj takšen uvod? Zato, ker imajo posamezniki pogosto napačno predstavo, da morajo v telovadnici “posnemati” svoj šport – tako z vidika gibanja kot z vidika fizioloških zahtev. Naloga treninga v telovadnici ni kopirati športa, ampak razviti lastnosti, ki bodo športniku omogočile, da bo v svojem športu boljši. Za noben šport ne moreš biti premočan, prehiter, preeksploziven itd..
Pri amaterskih športnikih je ena najpogostejših omejitev prav pomanjkanje splošne moči. Zato je pogosto prvi cilj sistematično zgraditi osnovno moč, šele nato pa postopno vključevati bolj specifične vsebine.
Primer treninga amaterskega potapljača na vdih
Cikel trajanja: Štiri tedne.
Cilj: Splošna moč.
Potrebe posameznika: Brez posebnosti.
Trening v telovadnici poteka le 1x na teden.
( Vaje so napisane v angleščini za lažjo sledljivost ).
- Deadlift: 3 serije po 3-5 ponovitev
B1. Front squat: 3 serije po 3-5 ponovitev
B2. Chin-up: 3 serije po 3-5 ponovitev
C1. Barbell row: 2 seriji po 6-8 ponovitev
C2. Split squat: 2 seriji po 6-8 ponovitev
Cilji programa:
– krepitev zadnje verige mišic, ki je ključna za držo, kontrolo trupa in učinkovit prenos sile.
– Splošna moč, ki je namenjana ekonomiki gibanja in s tem manjši porabi energije.
Trening vključuje osnovne večsklepne vaje, ki pri omejenem času prinesejo največ koristi. Brez velikega kompliciranja – gre za preproste osnove, ki delujejo.
Pomembno pa je omenit, da gre za posameznika brez resnejših preteklih poškodb in ima športno ozadje iz mladostnih let.
Pozni začetniki in vračanje po letih neaktivnosti
V amaterskem športu se pogosto srečamo s primeri, ko se posameznik za resnejši trening in tekmovanja odloči šele v odraslih letih ali po daljšem obdobju popolne neaktivnosti (več let). Posledica tega je nerazvito ali “pozabljeno” gibalno ozadje: slabša kontrola telesa in težave pri izvedbi osnovnih gibalnih vzorcev, kot so počep, predklon v kolkih, potiski in vleke. To lahko vodi v kompenzacijska gibanja in večje tveganje za preobremenitve oz. poškodbe.
Pomanjkanje osnovnih gibalnih sposobnosti delo močno upočasni – napredek je bistveno počasnejši, kar je za marsikaterega posameznika težko razumljivo in pogosto tudi težko razložljivo
Z glavo skozi zid
Pri amaterskih športnikih se pogosto zgodi, da bi radi “z glavo skozi zid” – čim več treninga, čim več intenzivnosti in čim hitrejši rezultat, saj se zavedajo, da leta niso več na njihovi strani. Težava je, da želje in ego pogosto prehitijo realno stanje telesa. Posledica so preskakovanje osnov, ignoriranje bolečin ter prehiter dvig intenzivnosti in volumna, kar na koncu pogosto vodi v stagnacijo ali poškodbe.
Velikokrat je zato potreben iskren pogovor, v katerem se trenirancu jasno postavi mejo, ga “ustavi” korak prej in mu razloži, da dolgoročen napredek ne pomeni dokazovanja na vsakem treningu, ampak pametno stopnjevanje obremenitve, spoštovanje regeneracije in gradnjo temeljev, na katerih bo lahko kasneje varno treniral in napredoval.
Pri amaterskih športnikih je največji izziv ravno usklajevanje športa, službe, družine in regeneracije. Zato mora biti trening:
- realen (glede časa in energije),
- usmerjen v osnove,
- dovolj prilagodljiv, da sledi življenju in ne obratno.
Vseeno pa praksa pokaže, da se tudi z omejenim časom, da narediti veliko, potrebno je le nekaj smiselne strukture.
Slovenian 
English